Ko smo prvič ugotovili, da naš sin slabše vidi, sem čutila mešanico skrbi in olajšanja. Po dolgem času ugibanj, zakaj med branjem mežika in se hitro utrudi, smo imeli končno jasen odgovor. Obisk okulista je potrdil, da potrebuje korekcijo vida. In tako se je začelo naše iskanje – otroška očala, ki ne bodo le funkcionalna, ampak tudi udobna in všeč njemu.
Sprva sem bila prestrašena. Skrbelo me je, kako jih bo sprejel, ali ga bodo motila pri igri, ali ga bodo sošolci dražili. A moj strah je bil odveč. V optiki so mu ponudili veliko izbiro barvitih, lahkih in trpežnih okvirjev. Presenetilo me je, kako samozavestno si jih je izbral. Modro-zelena očala, ki jih danes ponosno nosi.
Otroška očala so postala njegov vsakdanji spremljevalec, a ne kot nekaj, kar bi ga omejevalo. Nasprotno, izboljšala so njegovo koncentracijo, samozavest in veselje do branja. Najlepše pa je videti, kako jih zjutraj sam pograbi in si jih natakne, kot da bi vedel: zdaj bo dan jasnejši. Dobesedno in preneseno.
Sčasoma smo opazili še eno pozitivno spremembo – njegovo držo. Pred tem se je pogosto nagibal k knjigi, bil hitro utrujen in včasih celo zmeden, ko je moral slediti pouku. Zdaj, ko nosi otroška očala, sedi bolj sproščeno in samozavestno sodeluje pri pouku. Učiteljica nam je povedala, da se je njegov napredek v šoli občutno izboljšal, predvsem pri branju in pisanju, kjer je bil prej precej zadržan.
Tudi pri igri zunaj se ni več spotikal ali izogibal žogi. Videlo se je, da bolje zaznava prostor. Ob tem pa so očala postala del njegovega sloga. Ker smo izbrali fleksibilen material, so preživela že kar nekaj padcev in metov, ne da bi se poškodovala. To mi je kot staršu dalo veliko miru.
Danes se zavedam, kako pomembno je, da otroška očala niso le optični pripomoček, temveč del otrokovega počutja, samopodobe in vsakdanje izkušnje. In prav zaradi te izkušnje bi jih priporočila vsakemu staršu, ki se znajde pred podobno odločitvijo.…
