Dolgo sem mislila, da meditacija ni zame. Bila sem prepričana, da je to nekaj, kar zahteva popoln mir, popoln prostor in ogromno časa. Vsega tega pa v vsakdanjem tempu nisem imela. A sčasoma sem opazila, da se mi misli vrtijo prehitro, da me najmanjša stvar vrže iz tira, in da pogosto delujem avtomatsko, brez prave prisotnosti.
Takrat sem si rekla, da bom poskusila. Prvi poskusi niso bili uspešni, hitro sem se začela dolgočasiti, misli so mi uhajale in že po dveh minutah sem odnehala. A nekaj me je vleklo nazaj. Postavila sem si pravilo: samo pet minut na dan, brez pričakovanj. Ulegla sem se, zaprla oči, spremljala dihanje.
Po tednu dni sem začela opažati drobne spremembe. Bila sem bolj potrpežljiva, manj odzivna na stres in bolj prisotna v trenutku. Meditacija je postala moj zaveznik. Ne kot rešitev za vse, temveč kot prostor, kamor grem, ko potrebujem stik s sabo.
Zdaj meditiram skoraj vsak dan. Včasih zjutraj, včasih zvečer, včasih le sede na klopci v parku, medtem ko poslušam naravne zvoke okoli sebe. Ni več nujno, da zaprem oči ali sedim v lotosovem položaju. Zame je meditacija vse, kar me poveže z dihom in zdajšnjim trenutkom. In to je dovolj.
Z leti sem ugotovila, da meditacija ni nekaj, kar moraš ‘znati’, ampak nekaj, kar se preprosto izvaja. Ničesar ni treba doseči, ni pravilnega načina, gre le za opazovanje, za dovoljenje, da stvari so takšne, kot so.
Včasih med meditacijo jokam, drugič se smejem, pogosto pa samo sedim v tišini in opazujem, kako se misli pojavljajo in izginjajo.
Naučila me je tudi sočutja – do sebe in drugih. Postala sem manj kritična, bolj prizanesljiva. In kar je najbolj zanimivo: zdaj lahko meditiram tudi med pranjem posode. Meditacija je postala način bivanja, ne le praksa. Nekaj, kar me vsak dan spomni, da sem tu. Da diham. Da sem živa.…