Rojstni dan sem v otroštvu vedno nestrpno pričakovala. Ne toliko zaradi daril, ampak zaradi občutka, da je tisti dan res moj. Vonj domače torte, baloni, družina in nekaj prijateljev na obisku – to je bil vrhunec vsakega leta. Mama je vsakič spekla čokoladno torto z malinami in kljub temu da sem danes odrasla, mi prav ta okus še vedno pomeni praznovanje.
Z leti so se stvari spremenile. Ko postaneš starejši, začnejo nekateri rojstni dnevi minevati tiho, brez večjih zabav, brez svečk in brez posebne pozornosti. Tudi meni so nekaj let zapored minevali skoraj neopazno, vedno se je našlo kaj pomembnejšega. A pred dvema letoma sem se odločila, da bom spet praznovala, kot sem si to želela kot otrok.
Organizirala sem majhno druženje na vrtu, povabila najbližje prijatelje in družino. Sama sem spekla torto, pripravila pijačo in nekaj prigrizkov. Ni bilo nič posebnega, a občutek, da sem si vzela čas zase, za svoj rojstni dan, je bil nekaj posebnega. Takrat sem se zavedla, da praznovanje ni nujno povezano s tem, koliko ljudi pride ali kako draga so darila. Gre za trenutek, ko se ustaviš, pogledaš nazaj in si dovoliš biti s tistimi, ki ti nekaj pomenijo.
Od takrat naprej rojstni dan praznujem vsako leto. Včasih bolj na glas, včasih v miru, s krogom najbližjih ali samo s sprehodom v naravi. Ampak nikoli več ga ne izpustim. Vsak rojstni dan je priložnost, da se spomnim, kdo sem, kaj sem dosegla in kaj si še želim. In v tem je, po mojem mnenju, njegov pravi čar.
Letos sem si za rojstni dan podarila kar dan brez telefona in brez obveznosti. Samo dolg sprehod, kava na soncu in večer z ljudmi, ki jih imam rada. Ta preprostost mi je dala več kot katerikoli dar. Spoznala sem, da lahko vsak rojstni dan oblikujem po svojih željah. Brez pravil, brez pričakovanj, samo s srcem.…