Prvič sem obiskala Luko Koper v srednji šoli. Na avtobusu je bilo glasno, nihče ni točno vedel, kaj pričakovati. Mislila sem, da bo to le še en tehnični ogled, nekaj številk, nekaj ladij in veliko hoje po pristanišču. A ko sem stopila na razgledno točko in zagledala neskončno vrsto kontejnerjev, dvigal in ogromnih ladij, sem dojela, da gledam nekaj izjemnega.
Vodič je razlagal, da je Luka Koper največje slovensko pristanišče in eno najpomembnejših logističnih središč v regiji. A mene ni prepričala samo velikost. Tisto, kar me je prevzelo, je bil občutek gibanja – vse se je premikalo, vse je imelo svoj ritem. Kot bi gledala velik organizem, ki diha v ritmu morja.
Kasneje, ko sem začela delati, sem se z Luko Koper srečala tudi poklicno. Prvič sem morala uskladiti pošiljko, ki je prihajala iz Azije. Na dokumentih sem prvič videla tisti znani pečat ‘Port of Koper’. Takrat sem dojela, kako vsakdanje stvari, ki jih uporabljamo, potujejo prav skozi to pristanišče. Od avtomobilov in elektronike do hrane in oblačil – vse gre skozi Luko Koper.
Ko sem kasneje spet obiskala pristanišče, sem imela popolnoma drugačen pogled. Tokrat sem razumela, da to ni le industrijska cona, ampak središče povezovanja. Luka Koper povezuje morje s kopnim, Slovenijo z Evropo, podjetja z novimi trgi. Vsak žerjav, vsaka ladja, vsak vlak je del zgodbe o tem, kako majhna država ohranja stik s svetom.
Tisto, kar me je najbolj navdušilo, pa je zavedanje, kako trajnostno razmišljajo. Novi projekti elektrifikacije, digitalizacija procesov, zmanjšanje izpustov – Luka Koper ne stoji na mestu. Spreminja se, raste in se prilagaja času. In to je tisto, kar jo dela posebno.
Ko danes vozim skozi Koper in v daljavi zagledam žerjave, se vedno ustavim za trenutek. Vem, da tam delajo tisoči ljudi, vsak s svojo vlogo v tem ogromnem sistemu. Luka Koper je srce slovenske logistike, a tudi simbol povezovanja, napredka in truda.…